Kostnica, ki hrani posmrtne ostanke 7.000 vojakov, leži na griču Sv. Antona nad Kobaridom na meji z Italijo.
Bitka, znana kot »čudež pri Kobaridu«, je med prvo svetovno vojno potekala med italijansko vojsko na eni ter avstro-ogrsko in nemško vojsko na drugi strani. 

Spopad, ki se je začel 24. oktobra 1917 ob 2. uri zjutraj, predstavlja največji poraz v zgodovini italijanske vojske. Ker je bila Rusija oslabljena zaradi revolucije, sta Avstro-Ogrska in Nemčija lahko premaknili številne čete z vzhodne na zahodno oz. italijansko fronto. Zaradi teh okrepitev so avstro-ogrski vojaki skupaj z nemškimi uničili obrambne črte italijanske vojske, ki ni bila pripravljena na obrambo, poleg tega pa je močno čutila posledice predhodnih enajstih soških bitk in tako se ni uspela ubraniti ter se je morala umakniti na reko Piavo.

Zaradi tega neuspeha je generala Luigija Cadorno, ki je za razlog neslavnega poraza navedel strahopetnost svojih vojakov, zamenjal general Armando Diaz. Italijanske enote so se precej hitro reorganizirale in tako so avstro-ogrske ter nemške čete zaustavile v prvi naslednji bitki pri reki Piavi, kjer jim je uspelo popolnoma ubraniti novo obrambno črto.
Projekt je nastal na pobudo Pokrajine Gorica in uprave kostnice v Redipulji. Financirala Zveza pokrajin Furlanije Julijske krajine. Projekt je izvedel Inštitut za mednarodno sociologijo v Gorici (ISIG).